Nedavno so se čez lužo potili ultra kolesarji vseh kategorij v 6, 12 in 24 urnem kronometru, to je vožnja na čas. Tam smo imeli tudi svojega predstavnika, ki pa je že stari znanec teh ameriških stez.
Stanislav Verstovšek prihaja iz Zidanega mostu in je zaposlen na Ministerstvu za Pravosodje. Njegov domači kraj je znan po železniški progi in tamkajšnji postaji, sam Stanko kot mu pravijo je nekdanji paznik v zaporih. 49-letnik je sicer s svojim moštvom načrtoval vožnjo v kategoriji 24 ur, a mu je poškodba to preprečila. Namreč na tretji septembrski petek je bil Verstovšek udeležen v prometni nesreči, ki se mu je zgodila med treningom. Voznik tovornjaka ga je zrinil s ceste, Stanko pa je utrpel zlom desne ključnice in enega rebra. Najprej so vsi mislili, da se tokrat ne bo mogel udeležiti SP v ZDA, a so ga v celjski bolnišnici spravili skupaj.
Kako ste sprejeli poškodbo ter odločitev o zmanjšanju iz 24 na 12 ur vožnje?
Vsekakor težko obdobje rehabilitacije, s trenerjem sva se odločila da gremo na krajšo verzijo dirke. Sklepni del priprav je bil zaradi telesnih poškodb zelo omejen in okrnjen in sicer sem vse do zadnjih 8 dni pred prvenstvom zgolj “obračal noge” na trenažerju, zadnjih osem dni pa sem se nato vsedel na tekmovalno (kronometrsko) kolo, s katerim sem nekako preizkusil ali bo telo napor na svetovnem prvenstvu sploh preneslo.
S kom ste se podali čez lužo in kako ste se prilagajali?
V ZDA je z menoj potoval trener Aleš Suhadolnik, ki mi je bil v dnevih pred tekmovanjem in na samem tekmovanju dejansko “oče, mama in vse ostalo”, sicer pa sodelujeva že vrsto let in vse moje zmogljivosti, muhe, prednosti in slabosti, pozna do potankosti, tako da me je tudi sedaj zelo uspešno uspel pripeljati do zaključka tekme oz. svetovnega prvenstva. Na prvenstvo sva potovala osem dni pred samim tekmovanjem, saj je časovna razlika med nami in Borrego Springsom v Kaliforniji, kjer je potekalo tekmovanje kar devet ur, prav tako je tam v tem času preko dneva okoli 35 stopinj in je prilagoditev oz. adaptacija nujno potrebna.

So se med tekmo pojavile kakšne zdravstvene težave in kako ste videli tekmovanje?
Na sami tekmi se je moje telo presenetljivo dobro odzivalo in sicer so se bolečine v rami pojavile šele po približno devetih urah, zgolj moč pedeliranja je bila zaradi okrnjenih priprav v zadnjih šestih tednih, nekako pod mojimi dejanskimi zmogljivosti. Kljub temu sem se uspel vse do zadnjih kilometrov boriti celo za naslov svetovnega prvaka, na koncu pa sem moral priznati premoč ta dan res odličnemu Američanu Chrisu Stevensu. Že sam podatek, da sva s prevoženimi 280 (jaz) on s petimi več, dejansko oba presegla rekord prevožene razdalje na svetovnem prvenstvu na 12 ur v Borrego Springsu, pove, da sva oba vozila na resnično visokem nivoju.

Srebro okoli vratu. Kako vi to vidite in kako naprej?
Uvrstitev na drugo mesto na svetovnem prvenstvu mi pomeni res veliko, saj se zavedam, da sem bil pred šestimi tedni praktično odpisan, prav tako pa vem, da sem zdrav sposoben doseči še marsikaj, zato mi je ta rezultat vsekakor ogromna motivacija za naslednje leto.
Kdo vam je stal ob strani v času priprav ter rehabiitacije in finančno?
Čisto na začetku bi se najprej zahvalil SB Celje oz. tamkajšnjemu kirurgu, ki me je po prometni nesreči več kot uspešno operiral ter mi sploh omogočil razmišljati o udeležbi na svetovnem prvenstvu. Za pomoč pri uspehu bi se v prvi vrsti zahvalil trenerju Suhadolniku, svoji sestri Mateji z družino, ki razumejo “svojega posebneža” ter vsem sponzorjem, ki so mi udeležbo na prvenstvu sploh omogočili, saj je proračun takšnega tekmovanja zaradi oddaljenosti in vse logistike kar visok.
I Z I D I (kategorija 12 ur vožnje od 40-49 let) :
- Chris Stevens (ZDA)
- Stanko Verstovšek (SLO)
- David Potter (ZDA)
Med šestindvajsetimi (26) udeleženci te kategorije sta bila le dva tujca, ob Verstovšku je bil to še španski voznik Villa, ki je končal na sredini lestvice kot trinajsti.


