Jesen je čas dvoranskih športov, raznih nogometnih kvalifikacij ter priprav na sezono zimskih športnikov.
Za intervju smo pod lupo tokrat vzeli visokoraslega mladeniča iz Nove Gorice. Severnoprimorski športnik se je zelo zgodaj začel poditi za žogo v klubu ND Gorica. Matični klub mu nekako ni dal priložnosti v članskem nogometu,, katerega je potem igral v dresu Mure, Veržeja, Ankarana, Adrie iz Mirna ter v sosednji Italiji. Filip Gomboc je bil tudi gostinec z lastnim lokalom, potem pa je prišla družina in se je znašel na razpotju, ki mu je prineslo udejstvovanje na odrih bodybuildinga. Nogometno pot je sklenil pred dobrim letom in pol. Nedavno je v Kopru potekalo IBFF svetovno prvenstvo v tem športu, kjer je na veliki oder stopil tudi Gomboc, ki je osvojil dve medalji.
PRAKTIČNO STE NOVINEC V TEM ŠPORTU. KAJ SE JE DOGAJALO V PRIMORSKI PRESTOLNICI OB KONCU MINULEGA MESECA IN KAKŠNA JE RAZLIKA MED FITNESOM IN TEKMOVANJEM?
Po treh letih odrekanja, discipline in popolne predanosti je napočil trenutek, da zadevo dvignem na višji nivo. Razlika med “obiskujem fitnes” in “pripravljam se na tekmo” je ogromna — in to razume le tisti, ki je to pot resnično prehodil. Letos sem na svetovnem prvenstvu pod okriljem organizacije IBFF osvojil 2. mesto v kategoriji Men’s Physique in 3. mesto v kategoriji Classic Physique.
KAKO BI VI OPISALI “PRESTOP” IZ ENEGA V DRUGI ŠPORT?
Ljubezen do individualnega športa sem razvil že kot aktivni nogometaš, a mu takrat zaradi napornih treningov nisem mogel posvetiti več časa. Ko sem dopolnil 29 let, sem postal oče prekrasne hčerke Nuše in vedel, da se moja nogometna pot počasi zaključuje. Ker sem visok 193 cm, sem želel izkoristiti svoje genetske predispozicije — čeprav je višina v bodybuildingu prej slabost kot prednost, me ravno to žene še bolj naprej.
MOTIVACIJA JE V ŠPORTU IN PA TUDI V ŽIVLJENJU KLJUČNEGA POMENA. KDO JE VAS NAVDUŠIL ZA PRESTOP IZ AMATERSKEGA V PROFESIONALNO STRAN FITNESA?
Karkoli sem počel, sem vedno ciljal na “nekaj več”. V nogometu se žal ni izšlo po željah, zato sem po nekaj letih treningov v fitnesu začel potiho razmišljati o tekmovalnem odru. Nisem tip človeka, ki bi treniral zgolj “za rekreacijo” saj so me visoki cilji vedno vlekli naprej, še posebej takrat, ko je motivacije zmanjkalo. Tako kot vsak tekmovalec imam tudi jaz svojega trenerja — človeka, kateremu popolnoma zaupam. To je Luka Filipič, vodja fitnes centra Sport&Fit Nova Gorica. Zame je najboljši človek, ki bi si ga lahko želel ob sebi, ko stopaš na oder prvič. Prav Luka mi je dal tisti odločilni “kick”, da letos nastopim na IBFF World Championshipu, ki ga tradicionalno gosti Koper. Čeprav sem bil sprva skeptičen, sem mu — kot vedno — zaupal in se popolnoma prepustil njegovim navodilom.
MNOGI ŠPORTNIKI, V VAŠEM PRIMERU NOGOMETAŠI SE V ČASU SVOJE KARIERE DODATNO IZOBRAŽUJEJO IN IŠČEJO MESTO POD SONCEM. KAJ JE VAS NAVDUŠEVALO IN KAJ POČNETE ŠE DAN DANES?
Že v času nogometne kariere sem se začel izobraževati na področju nutricionizma in osebnega trenerstva, kasneje pa pridobil tudi licenco za strokovnega delavca v športu. Danes delujem kot fitnes trener in prehranski svetovalec – delo, ki me resnično veseli, saj združuje vse, kar sem skozi šport spoznaval in doživljal. Učenja nikoli ne zmanjka, še posebej v svetu, kjer se vsak dan pojavljajo nove raziskave in pristopi, ki jih z veseljem vključujem v svoje delo.
V KOPRU STE TEKMOVALI V DVEH DISCIPLINAH TEGA ŠPORTA. KAKO SO PADLE ODLOČITVE O TEM?
S trenerjem Filipičem sva se odločila za tekmovanje pod okriljem legende slovenskega bodybuildinga Duška Madžarevića in organizacije IBFF, ki deluje že od leta 2009 ter združuje številne kategorije bodybuildinga in fitnesa. Letos je v Kopru nastopilo več kot 100 tekmovalcev in tekmovalk z vsega sveta. Zaradi svoje višine in proporcev sem nastopil v dveh kategorijah – Men’s Physique in Classic Physique.
NA VELIKA TEKMOVANJA SE ŠPORTNIKI PRIPRAVLJAJO DLJE ČASA IN JE PONAVADI VSE SKRBNO NAČRTOVANO. KAKŠNA JE BILA VAŠA POT DO KOPRA?
Priprave so trajale tri mesece ali 12 tednov. Ker sem skozi leto ohranjal dobro formo in nizek delež maščobe, nismo rabili silovitega “režima”. Prva dva tedna sta minila v prilagajanju na nižji vnos hrane – energija je bila še prisotna, treningi so tekli tekoče. A v drugi polovici priprav je prišlo do “energy crasha” – tistega trenutka, ko telo izprazni vse zaloge glikogena in ostane brez goriva. Vsak trening je postal boj za preživetje, kardio pa je deloval kot “konec sveta”. Zadnje tri tedne sem preživel doma, na dopustu, s kuhalnico v roki in tehtnico na pultu — vsak obrok natančno izračunan, vsaka sestavina preverjena.
VELIKO TEKMOVANJE V DOMOVINI, NEDALEČ OD VAŠEGA DOMA. S ČIM STE SE SOOČALI V TISTEM ČASU?
Prva koraka nervoze, nato spoznanje: “Spadam tja.” Občutek sreče, evforije in zadoščenja. Kar mi nogomet ni dal, sem v tem trenutku začutil. Brez soigralcev, popolnoma sam — a z dušo, srcem in ponosom. Za las sem zgrešil zlato medaljo proti šestkratnemu svetovnemu prvaku iz Bosne in Hercegovine. Grenak priokus, a hkrati ogromna motivacija za naprej. V Classic Physique kategoriji sem osvojil 3. mesto, takoj za predstavnikoma Španije in Slovaške za kar bi rekel, da je realen, zaslužen rezultat.
SEDAJ SO SE STVARI MALO UMIRILE, POLEGEL SE JE PRAH IN EVFORIJA. KAKŠEN JE VAŠ POGLED NA TE STVARI ZDAJ TER KAKO NAPREJ?
Zdaj, ko je od tekme minilo že dva tedna, lahko mirno rečem, da sem ponosen. Bodybuilding je šport, ki zahteva stoodstotno pripadnost, nadzor in psihično moč. Ena najtežjih preizkušenj, kar jih obstaja — še posebej za nekoga, ki ima rad hrano, ne pa lakote. Pogled je usmerjen naprej. Najprej regeneracija in vračanje telesa v ravnovesje, nato pa nova sezona. Cilji za leto 2026? Vsaj tri tekme, od tega dve v tujini. In predvsem — dvigniti standard, preseči samega sebe.
VEMO, ZELO JE POMEMBNO TO, DA IMA ŠPORTNIK OB PRAVILNI PREHRANI, TRENINGIH TER REGENERACIJI TUDI PODOPORO DOMAČIH. KAJ BI VI NA TO TEMO DODALI?
Glede podpore lahko rečem, da je bilo to precej drugače kot pri nogometu. Večina ljudi, predvsem stari starši, na ta šport gleda z drugačne perspektive. Spraševali so se, zakaj moram tehtati hrano, zakaj v nedeljo ne jem pohanega piščanca in kako to, da skoraj vsak dan jem riž. Mislim, da zdaj razumejo, čemu je namenjeno vse to odrekanje in zakaj je potrebno. Dodal bi, da mi je bila v veliko oporo partnerka, katera je najbolj trpela skozi cel proces. To so bila denimo nihanja razpoloženja, nenadne impulzivne spremembe obnašanja, in tako dalje.
TA VAŠ ŠPORT JE V ZADNJEM ČASU V PRECEJŠNJEM RAZMAHU. KAKO VI TO VIDITE IN SE SLOVENSKI TEKMOVALCI MED SEBOJ POVEZUJETE?
Bodybuilding skupnost v Sloveniji v zadnjih letih močno raste. Vedno več je medijske pozornosti, tekmovalci se med seboj večinoma poznamo, rezultati pa kažejo, da imamo kot majhna država ogromno potenciala. V večini se med seboj podpiramo, vendar – tako kot v vsakem športu – se tudi tukaj najdejo izjeme, ki kvarijo čar tega športa, njegove zdrave vrednote in spoštovanje med posamezniki.