Zveza paraplegikov Slovenije je letos na Rogli uspešno organizirala že 16. smučarski kamp za slovenske paraplegike. Kamp je potekal med 28.1. in 30.1. Sodelovalo je 43 udeležencev, od tega 18 smučarjev invalidov, prednjačili so paraplegiki. Športni prijatelji s Hrvaške in Srbije pa so poskrbeli za mednarodno noto kampu.
Izkoristili sredo in četrtek
Zbrali so se v torek, a vreme ni bilo naklonjeno, zato so prvi dan preživeli v športni dvorani. Sreda in četrtek sta ponudila Roglo v vsej njeni možni idili. Ob pomoči prostovoljcev, smučarskih učiteljev in študentk delovne terapije, iz Zdravstvene fakultete v Ljubljani in njihove mentorice mag. Alenke Plemelj so vsi udeleženci doživeli radostne smučarske trenutke na progi. Po snegu so se prevažali v monoskijih in biskijih. Veseli dejstvo, da je bilo na kampu kar sedem novincev, kar potrjuje, da med člani vlada zanimanje za parašport in druženje, kar kamp na Rogli zagotovo prinaša. Za tiste parasmučarje, ki nimajo svojih monoskijev, so si pri avstrijskem proizvajalcu Praschberger, tudi tokrat sposodili tovrstne sedeže, ki se pripnejo na smučko.
Vsi so tudi osvojili smučanje v taki meri, da bodo lahko nadaljevali. Kamp se je končal 30.1. že s tradicionalno veleslalomsko tekmo (organizatorji so se izjemno izkazali s pripravo proge na Jasi), ki so si jo ogledali tudi udeleženci že 2. smučarskega tabora za družine. Omenjeni tabor Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite organizira tudi na osnovi dolgoletnih izkušenj dobre prakse, ki jih je Zveza paraplegikov Slovenije delila z Zvezo za šport invalidov Slovenije-Slovenskim paralimpijskim komitejem.
Zmaga za Eda in Rajka
V četrtek popoldan je sledila še razglasitev rezultatov tekmovanja v alpskem smučanju za pokal ZPS. Med prostovoljci je bil najhitrejši Rajko Brus, sledila sta mu Matej Ješe in Petra Šuligoj, med paraplegiki je vnovič zmagal Edo Ješe (zmagal je tudi na prvi tekmi leta 2009), na 2. mesto se je zavihtel Gregor Gračner, tretji je bil Nejc Šuligoj.
Odmevi po kampu na Rogli:
Gregor Gračner, vodja kampa in vodja športa pri Zvezi paraplegikov Slovenije:
„Lahko rečem, da je za nami specifičen smučarski kamp Zveze paraplegikov Slovenije. Letos smo imeli kar sedem novih članov, smučarjev. Novi so zelo pomembni za nas, zato se jim vsakič znova še posebej posvetimo. Verjamem, da nam je to letos uspelo. Malce mi je žal, da je bil prvi dan slabo vreme, a smo zato v dveh dneh naredili maksimalno, kar smo lahko. Sem pa prepričan, da se bodo številni vrnili že drugo leto in se spet preizkusili v parasmučanju. Sicer pa sem neizmerno zadovoljen s pripravo na tekmo. Zahvala in čestitke organizatorju tekme, saj nam je „končno” omogočil tisto strmino, ki smo si jo vedno želeli. Podlaga je bila za vse nastopajoče je bila enakovredna, organizator je pripravil izvrstno, varno in primerno progo. Vesel sem tudi mednarodne udeležbe na našem kampu. Misli pa so že v letu 2026, ko upamo, da bomo uspešni pri projektu Erasmus+, kjer bi radi prav na Rogli pripravili kamp za smučarje iz področja nekdanje skupne države.”
mag. Alenka Plemelj, predavateljica delovne terapije na Zdravstveni fakulteti Ljubljana:
„Na Roglo se zelo rada vračam že od leta 2016, ko smo bili tu prvič. To je res zgodba o uspehu, saj že 16 let študentke in študenti delovne terapije uspešno sodelujemo z Zvezo paraplegikov Slovenije. Ta kamp omogoča študentom bogato življenjsko izkušnjo, kakšen je pomen dejavnosti, ki osebo osmišljajo, prinesejo zadovoljstvo in srečo, veliko pomoč za premagovanje vsakodnevnih skrbi. Študentje skozi izkušnjo doživijo pomen smiselne dejavnosti in tega, kar lahko delovni terapevt naredi – da omogoči participacijo. Na kampu je vzdušje prijetno, spletejo se prijateljske vezi. Na podlagi takega sodelovanja se na osnovi doživetja in izkušnje združujejo znanje, emocionalnost – če si delovni terapevt, ne moreš mimo empatije. Hkrati pa vidiš, da vsak ne glede na zmožnosti, lahko prispeva drug drugemu – to pa nas vse bogati.
Tristan Majcenovič, prvič na kampu:
„Že dolgo časa nisem bil na snegu, zato sem se želel naučiti z monoskijem, kar mi je na kampu tudi uspelo. Na Rogli je bil tale kamp zame velika in zabavna dogodivščina, ki se jo bom dobro zapomnil. V monoskiju je bilo dobro smučati, so me pa malce bolele roke.”
Anej Doplihar, prvič na kampu:
„Prvi smučarski zavoji so najtežji in so prvi vtis na smučanje. Smučal sem prvič po 13 letih, lepo je bilo. Na kamp sem prišel, da preizkusim še kak nov šport, sem sicer parakolesar. Sneg mi ni najbolj všeč, a sem ga na kampu Zveze paraplegikov Slovenije vzljubil. V veliko pomoč pri smučanju mi je bila delovna terapevtka Neža, ki mi je omogočila, da sem osvojil prve zavoje in nabral izkušnje. Brez take pomoči mi ne bi uspelo.”
Kristjan Peljhan, prvič na kampu:
„Rad preizkušam nove parašporte, smučanje je eden od teh. Na kampu je bilo super, vreme in pogoji so bili izvrstni. Priznam, da sem užival. Hitrost mi ni tuja, pred tedni sem se preizkusil tudi v parabobu.”
V pričakovanju evropskega projekta
„Ta kamp bo prihodnje leto dobil dodatno mednarodno noto. Preko projekta Erasmus+ želimo kamp nadgraditi in skušati narediti še kaj več za šport in rekreacijo,” Gračner postreže s smelimi načrti, ko bi na Rogli omogočili parasmučanje tudi udeležencem iz držav nekdanje skupne države.
Vir: ZPS