NogometTujina

Ibrahimović: “Že takoj po rojstvu sem padel na tla. Nihče ni maral Balkanca z velikim nosom.”

Rosengard (“Rožni vrt”) je ljubko ime strašne soseske v Malmöju, kjer se je leta 1981 rodil Zlatan Ibrahimović.

Zamišljeno in zgrajeno kot sodobno naselje, ki predstavlja obdobje razcveta švedskega gospodarstva in družbene blaginje, se je spremenilo v del mesta, kjer so priseljenci (večinoma iz nekdanje Jugoslavije) velika večina in iz katerega bežijo Švedi z glavo naprej.

Zgodba z desetinami milijonov, zasebnimi letali in ferrarijemi se je začela v Rosengardu. Ropi, umori in požigi, na katere se gasilci ne odzovejo, če jim ne sledi policija, so vsakdanjik tega priseljenskega geta, kjer se je rodil in odraščal sin Šefika in Julke.

Ni kazalo, da bo otrok geta dosegel status zvezdnika Ajaxa, Juventusa, Interja, Barcelone, PSG-ja in Milana, a Ibra ne le da ne pozabi, od kod prihaja, ampak nenehno poudarja. In tako v svoji drugi avtobiografiji z naslovom Adrenalin razkriva pretresljive zgodbe od najzgodnejšega otroštva do mladostniških dni.

Vedno sem trpel, že kot otrok, odkar sem se rodil. Takoj po rojstvu sem padel na tla ordinacije z višine metra… V šoli sem bil drugačen od vseh ostalih. Vsi so bili plavolasi, lepi, čedni, s svetlimi očmi, kožo in lasmi ter skladnim nosom, jaz pa

Govoril in hodil sem drugače kot oni. Njihovi starši so pisali peticije, da me izključijo iz ekipe. Vedno so me sovražili. Soigralci so nosili markirana, dizajnerska oblačila, jaz pa nisem imel niti nogavic in zaradi tega so se norčevali iz mene. Sprva sem se na vse to slabo odzval, a skozi izolacijo sem se naučil trpljenje in sovraštvo spremeniti v moč.”

Zlatan pojasnjuje, kako je vso to negativnost, ki je bila usmerjena proti njemu, kanaliziral kasneje, med svojo nogometno kariero, ki še vedno traja: “Ko sem srečen, igram dobro, ko pa sem jezen, ranjen in trpim, takrat igram enakomerno. S stadiona, kjer me imajo radi, črpam energijo, s stadiona, kjer me sovražijo, pa je jemljem še več.

Pustite komentar